Josip Ahtik

Josip Ahtik, sin pokojnega Jakoba in Jere, rojene Stepišnik, posojilniški ravnatelj in zadružni revizor, je bil rojen 20.3.1867 v Vojniku pri Celju. Imel je še dva brata (Lojzeta in Tončka - umrl leta 1920). Novembra 1895 je služboval kot uradnik v Celju. 1896 se je poročil z Milko (sestro Ivana Sprachmanna), naslednje leto pa se jima je rodil sin Milko. Napisal je novelo »Brinjevec«, ki so jo 21.2.1897 igrali v Vojniku (pismo 29.3.1897), napevi zanjo pa naj bi bili delo njegovega svaka. Junija 1897 se je z družino preselil v Slovensko Bistrico, kjer je ostal do marca naslednje leto. Aprila 1898 je dobil službo uradnika v Trstu. Leta 1900 je kupil hišo z nekaj vinograda na Rojanu nad Trstom (zanjo je plačal 1400 K). Iz njegovih pisem svaku je razvidno njegovo kulturno delovanje v društvih, pevskih zborih in podobno, od leta 1898 do prve vojne pa je bil tudi sodelavec Edinosti. Po preselitvi v Koper je bil od leta 1904 do let po prvi svetovni vojni vodja urada Posojilnice in hranilnicev Kopru (ustanovljena je bila leta 1884). Ves čas je bil kulturno aktiven. V pismu 9. februarja 1908 piše, da od ustanovitve »dramatskega skupa« prirejajo predstave (v Kopru in Vanganelu so uprizorili »Marjaža«, v Dekanih »Brinjevca«, v Pobegih pa »Županovo Miciko« in »Eno uro doktor«). Leta 1910 se je kot začasna uradnica v posojilnici zaposlila tudi njegova žena Milka (do 31.5.1913). Tega leta je Ahtik skupaj z Dominkom in Pucljem kupil za 32.000 kron vilo vdove notarja del Bella v Škocjanu, vendar sta bila s svakom očitno solastnika. V letu 1911 je bil ravnatelj posojilnice in posestnik kinematografa (županstvo mestne občine Idrija mu je 11.3.1911 dovolilo prirejati kinematografske predstave v Idriji). Po vojni pa je bil prvi revizor nove tržaške zadružne zveze za Julijsko Benečijo. Kot revizor pri Zvezi slovenskih zadrug v Trstu je delal od 1.6.1920 do 15.9.1921 (Ahtikovo pismo Sprachmannu - SI PAK KP 332, 21.11.1921). Leta 1918 je bil tudi istrski deželni odbornik. 1. oktobra 1922 je bil prisilno upokojen, leta 1929 pa sta z ženo pobegnila iz Kopra v Maribor (leta 1950 sta živela v Mariboru, Pobrežje, Zrkovška cesta 52). Sin Milko (edinec, rojen 21.11.1896) je leta 1916 obiskoval gimnazijo in kot šestošolec med poletnimi počitnicami že začel delati kot zastopnik banke Slavija (leta 1918 je opravil maturo). Leta 1920 je zaključil prvo leto trgovske visoke šole v Trstu (čez počitnice se je pripravljal za izpite na univerzi v Padovi). Spoprijateljil se je s Tržačanom Alfredom Costantinijem. Leta 1930 je delal kot uradnik na jugoslovanskem generalnem konzulatu v Trstu (pismo 12.2.1930). Leta 1934 se je poročil z Ilko, 1937 pa se mu je rodil sin Vojko. Milko je umrl med drugo svetovno vojno, njegov sin Vojko po njej, Ahtikova žena Milka pa aprila leta 1951. (Zdenka Bonin)

Vojnik pri Celju 1867 -1895
Celje 1895 - 1897
Slovenska Bistrica 1897 - 1898
Trst 1898 - 1904
Koper 1904 - 1929
Maribor 1929 - 195*

Od novembra 1895 je služboval kot uradnik v Celju.
Aprila 1898 je dobil službo uradnika v Trstu.
Od leta 1898 do prve vojne pa je bil sodelavec časopisa Edinost.
Leta 1904 do 1919 je bil vodja urada Posojilnice in hranilnice v Kopru.
V letu 1911 je bil ravnatelj posojilnice in posestnik kinematografa v Idriji.
Po vojni pa je bil prvi revizor Nove tržaške zadružne zveze za Julijsko Benečijo.
Od junija 1920 do septembra 1921 je bil revizor pri Zvezi slovenskih zadrug v Trstu.
Leta 1918 je bil tudi istrski deželni odbornik.

1. oktobra 1922 je bil prisilno upokojen.
   Kulturno je deloval v društvih, pevskih zborih ipd.

26.2.1952 zadnje znano Ahtikovo pismo (SI PAK 0318/001_00001) http://atom.almamater.si/index.php/posledne-znano-ahtikovo-pismo