Leta 1786 so z dekretom cesarja Jožefa II. dobili tedanji diskalceatski samostan na sedanji Ajdovščini v Ljubljani z nalogo, da ga preuredijo v splošno bolnišnico. Napravila sta se tudi dva »razdelka« za »blaznike«.
Leta 1821 se je izkazalo, da je treba ... »
Leta 1786 so z dekretom cesarja Jožefa II. dobili tedanji diskalceatski samostan na sedanji Ajdovščini v Ljubljani z nalogo, da ga preuredijo v splošno bolnišnico. Napravila sta se tudi dva »razdelka« za »blaznike«.
Leta 1821 se je izkazalo, da je treba bolnišnico razširiti zaradi naraščanja števila bolnikov, tudi duševno motenih. Tedaj so začeli z gradnjo posebnega poslopja za duševno bolne. A je trajala gradnja kar 8 let.
Že leta 1841 je prišlo do zamisli, da bi se zgradila posebna bolnišnica za duševno bolne in sicer nekje v bližini Ljubljane (torej ne v središču mesta, kar kaže, da so že takrat želeli potisniti duševno bolne na obrobje). A se je zapletlo z nakupi zemljišča, pa še revolucija leta 1848 je izbruhnila in se je na zamisel pozabilo.
Leta 1868 pa je sklenil deželni zbor, da se zgradi nova bolnišnica za duševno bolne kar ob »Deželni civilni bolnici v Ljubljani«, a je bil proti dunajski profesor psihiatrije, ki je bil vprašan za »strokovno mnenje«. Zaradi naraščajočega števila duševno bolnih so leta 1873 naredili posebno »podružnico« v tedanji prisilni delavnici na Poljanskem nasipu (sedanja Enota za zdravljenje odvisnih od alkohola). Vanjo so nagnetli 60 bolnikov.
Leta 1875 je imel v kranjskem deželnem zboru dr. Karol Bleiweis – vitez Trsteniški svoj znameniti referat »Blaznice (norišnice) – kakoršne morajo biti in kaj je njih namen«. To je bila hkrati ponovna pobuda za gradnjo psihiatrične bolnišnice. Kupili so Krisperjevo posestvo na Studencu v Polju (v vasi Studenec), ki je bilo nekdaj živalski vrt knezov Auerspergov.
- januarja 1881 je bila tako uradno odprta prva slovenska bolnišnica za duševne bolezni v mejah sedanje Slovenije. Bolnišnica se je imenovala »Kranjska deželna blaznica Studenec«. Že pred uradno otvoritvijo (27. in 28. decembra 1880) pa so v bolnišnico naselili dvaindvajset moških in šestindvajset ženskih »dušnih bolnikov«.
To sta bili sprva le dve paviljonski stavbi, a že leto kasneje do dokončali gradnjo še dveh novih dvonadstropnih paviljonov. V takem obsegu je bolnišnica delovala vse do leta 1920. Tega leta se je preuredila v bolnišnico za duševne bolezni še bivša prisilna delavnica na Poljanskem nasipu.
«
