Dom in svet je bil slovenski literarni mesečnik, ki je izhajal med letoma 1888 in 1944. Nastal je kot zabavno-poučni list za katoliške bralce, pozneje se je razvil v izrazito literarno revijo. V Ljubljani ga je ustanovil filozof in teolog Frančišek Lampe in ga urejal do smrti (1900). Revija je bila izrazito katoliška, a je predstavljala strpnejši, predvsem pa umetniško najbolj ustvarjalen del katoliške kulture. - Urednikovanje Izidorja Cankarja (1914–1919) pomeni stopnjevanje umetniško-estetske usmeritve DS: iz obzorij katoliškega romantičnega realizma in domačijske literature je revijo dvignil na širšo in modernejšo estetsko raven. K pisanju je mdr. pritegnil Ivana Cankarja; likovni del revije so odtlej oblikovali znameniti slovenski likovni umetniki: Plečnik, Vurnik idr. V hudo krizo je revija DS zašla 1937, ko je Kocbek v njej objavil članek Premišljevanje o Španiji. V javnosti je nastala ostra polemika in uredništvo z glavnim urednikom Francetom Koblarjem (1933–1937) je odstopilo in revija leto dni ni izhajala (april 1937 – april 1938). Nato je revijo urejal dr. Jože Debevec, potem Anton Dokler, v začetku 1939 pa je prevzel uredništvo dr. Tine Debeljak.

Igralec in režiser Hinko Nučič se je rodil 20. aprila 1883 v Ljubljani. Zelo zgodaj je začel nastopati v amaterskih skupinah in se obenem izobraževati pri Antonu Verovšku. Leta 1900 je bil angažiran v Deželnem gledališču v Ljubljani, kjer je ustvarjal celih 12 let. Že prva leta je igral večje in glavne vloge, po peti sezoni pa je postal vodilni igralec in po odhodu čeških gledališčnikov tudi hišni režiser. Kmalu je začel z režijami zahtevnejših del, predvsem se je posvetil sodobni dramatiki, tuji kakor tudi slovenski. Ob gostovanju ljubljanskega gledališča v Zagrebu, so ga prepričali, da je odšel v osrednje Hrvaško gledališče in tam ostal do leta 1918. Nato se je vrnil v Ljubljano in sodeloval pri obnovitvi Narodnega gledališča. Bil je vodja dramskega ansambla in režiser, a se je zaradi sporov v organizacijskem in umetniškem delu umaknil v Maribor, kjer je pomagal pri ustanovitvi drugega slovenskega poklicnega gledališča. Med leti 1919 in 1921 je vodil SNG Maribor in bil v tem gledališču tudi glavni režiser. Leta 1921 je odšel v HNK Zagreb, kjer je ostal do leta 1954. Že prvo leto je tam režiral 11 dram in odigral 21 vlog. Sčasoma je opuščal režijo, sodeloval je bolj ali manj le še pri uprizarjanju domačih del, ostal pa je eden prvih igralcev. Kot igralec se je od odrskih desk poslovil leta 1954 v vlogi župnika Babiča v Kreftovi Veliki puntariji, po sedemdesetih letih umetniškega ustvarjanja. Pri tolikih izkušnjah na organizacijskem področju in umetniških kreacijah na igralskem in režijskem, je popolnoma jasno, da je bil v Ljubljani, kakor tudi v Zagrebu izjemen gledališki vzgojitelj. V Zagrebu je ves čas sodeloval z zagrebškim društvom Slovenski dom in vsekakor je njegova zasluga, da so uprizarjali mnogo slovenskih dramskih del. Občasno je prevajal, prirejal besedila za igranje in napisal nekaj izvirnih iger. V Igralčevi kroniki I–III (1960–64) je iz svojega zornega kota osvetlil del domače gledališke preteklosti. Nučič je bil eden utemeljiteljev umetniškega gledališča na Slovenskem. Umrl je 21. maja 1970 v Zagrebu.

Leta 1786 so z dekretom cesarja Jožefa II. dobili tedanji diskalceatski samostan na sedanji Ajdovščini v Ljubljani z nalogo, da ga preuredijo v splošno bolnišnico. Napravila sta se tudi dva »razdelka« za »blaznike«.
Leta 1821 se je izkazalo, da je treba bolnišnico razširiti zaradi naraščanja števila bolnikov, tudi duševno motenih. Tedaj so začeli z gradnjo posebnega poslopja za duševno bolne. A je trajala gradnja kar 8 let.
Že leta 1841 je prišlo do zamisli, da bi se zgradila posebna bolnišnica za duševno bolne in sicer nekje v bližini Ljubljane (torej ne v središču mesta, kar kaže, da so že takrat želeli potisniti duševno bolne na obrobje). A se je zapletlo z nakupi zemljišča, pa še revolucija leta 1848 je izbruhnila in se je na zamisel pozabilo.
Leta 1868 pa je sklenil deželni zbor, da se zgradi nova bolnišnica za duševno bolne kar ob »Deželni civilni bolnici v Ljubljani«, a je bil proti dunajski profesor psihiatrije, ki je bil vprašan za »strokovno mnenje«. Zaradi naraščajočega števila duševno bolnih so leta 1873 naredili posebno »podružnico« v tedanji prisilni delavnici na Poljanskem nasipu (sedanja Enota za zdravljenje odvisnih od alkohola). Vanjo so nagnetli 60 bolnikov.

Leta 1786 so z dekretom cesarja Jožefa II. dobili tedanji diskalceatski samostan na sedanji Ajdovščini v Ljubljani z nalogo, da ga preuredijo v splošno bolnišnico. Napravila sta se tudi dva »razdelka« za »blaznike«.
Leta 1821 se je izkazalo, da je treba bolnišnico razširiti zaradi naraščanja števila bolnikov, tudi duševno motenih. Tedaj so začeli z gradnjo posebnega poslopja za duševno bolne. A je trajala gradnja kar 8 let.
Že leta 1841 je prišlo do zamisli, da bi se zgradila posebna bolnišnica za duševno bolne in sicer nekje v bližini Ljubljane (torej ne v središču mesta, kar kaže, da so že takrat želeli potisniti duševno bolne na obrobje). A se je zapletlo z nakupi zemljišča, pa še revolucija leta 1848 je izbruhnila in se je na zamisel pozabilo.
Leta 1868 pa je sklenil deželni zbor, da se zgradi nova bolnišnica za duševno bolne kar ob »Deželni civilni bolnici v Ljubljani«, a je bil proti dunajski profesor psihiatrije, ki je bil vprašan za »strokovno mnenje«. Zaradi naraščajočega števila duševno bolnih so leta 1873 naredili posebno »podružnico« v tedanji prisilni delavnici na Poljanskem nasipu (sedanja Enota za zdravljenje odvisnih od alkohola). Vanjo so nagnetli 60 bolnikov.
Leta 1875 je imel v kranjskem deželnem zboru dr. Karol Bleiweis – vitez Trsteniški svoj znameniti referat »Blaznice (norišnice) – kakoršne morajo biti in kaj je njih namen«. To je bila hkrati ponovna pobuda za gradnjo psihiatrične bolnišnice. Kupili so Krisperjevo posestvo na Studencu v Polju (v vasi Studenec), ki je bilo nekdaj živalski vrt knezov Auerspergov.

3. januarja 1881 je bila tako uradno odprta prva slovenska bolnišnica za duševne bolezni v mejah sedanje Slovenije. Bolnišnica se je imenovala »Kranjska deželna blaznica Studenec«. Že pred uradno otvoritvijo (27. in 28. decembra 1880) pa so v bolnišnico naselili dvaindvajset moških in šestindvajset ženskih »dušnih bolnikov«.
   To sta bili sprva le dve paviljonski stavbi, a že leto kasneje do dokončali gradnjo še dveh novih dvonadstropnih paviljonov. V takem obsegu je bolnišnica delovala vse do leta 1920. Tega leta se je preuredila v bolnišnico za duševne bolezni še bivša prisilna delavnica na Poljanskem nasipu.