Rojen 6.3.1896 v Prelogah pri Konjicah, umrl 22.12.1980 v Ljubljani. - V letih 1910-18 je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, zaželenega študija na filozofski fakulteti v Ljubljani zaradi gmotnih težav ni mogel redno nadaljevati. V letih 1918–20 je bil prosvetni organizator pri raznih kulturnih društvih v Ljubljani (Slovenska krščanska socialna zveza, Ljudski oder ipd.). Od 1920 je deloval v Mariboru kot tajnik Jugoslovanske strokovne zveze, 1922–26 je vodil Državno posvetovalnico za delo, 1926–41 pa urad Okrajnega cestnega odbora. Med 1924 in 1941 (razen 1931–35) je bil član marib. občinskega sveta. Po zasedbi Maribora 1941 je bil zaprt v Meljski vojašnici in z vso družino izseljen v Srbijo. Po vrnitvi 1945 v Maribor je prevzel vodstvo mestnega in okrožnega avtobusnega prometa, od 1947 v Ljubljani organizacijo cestnoprometnih enot. Od 1950 se je posvečal znanstvenemu delu, od 1952 kot občasni, od 1959 kot stalni zunanji strokovni sodelavec Inštituta za slovenski jezik pri SAZU. - Že kot gimnazijec je izdajal dijaški list Vrtnice (1912–13), Moč, Nove strune, med dijaštvom organiziral protialkoholno delo, si prizadeval za ožje stike s hrvaškimi dijaki in visokošolci. L. 1918 je uredil slov. del hrv. almanaha Luč (tu pisal o Breznikovi slovnici iz 1916), 1919 nekaj časa urejal Našo moč, 1920 Mladost (5 številk), v Mariboru pa 1920–27 Prosvetno knjižnico in Naš dom. V tem času je časopisu Slovenec poročal o predstavah v SNG Maribor. - Temeljito je raziskal nastanek in razvoj slov. koledarstva (Razstava ob 400-letnici slov. koledarja, 28. jun.–20. jul. 1957 v NUK). Sodeloval s članki o čebelah (SČ 1952, 130 sl.; 1953–5); o slovarskih vprašanjih (SR 1954, 304–31; JiS 1964, 68–72); o etnografskih zanimivostih (SE 1954, 35–72; 1961, 59–66), saj je že kot deček in dijak zapisoval in zbiral ljudske pesmi in pravljice v domačem kraju. – Napisal je tudi obširno razpravo Staro božjepotništvo Slovencev v Porenju (RSAZU II, 1964).

Velja za neposrednega naslednika Dramatičnega društva, ustanovljenega leta 1867. Kasneje je bilo večkrat preimenovano, sedanje ime ima od leta 1992. V stavbi ljubljanske Drame deluje od leta 1919, ko je bila 6. februarja izvedena krstna predstava, Jurčičeva tragedija Tugomer.

Kot organ za zavarovanje delavcev je bil ustanovljen leta 1922 na podlagi zakona o zavarovanju delavcev. Centralni zavod za zavarovanje delavcev v vsej kraljevini je postal Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu. Za območje Slovenije je bil ustanovljen Okrožni urad v Ljubljani. Osrednji urad je opravljal zavarovanje v primeru bolezni, nesreč pri delu in v primeru onemoglosti, starosti in smrti. Okrožni urad pa je nadziral delodajalce glede prijavljanja nezgod, smrti ipd. Vodil je evidenco zavarovancev, pobiral prispevke, zagotavljal zdravljenje v ambulantah, izplačeval denarna nadomestila. Okrožni urad v Ljubljani je bil največji in finančno najmočnejši v Jugoslaviji, v Sloveniji pa najpomembnejši delavski socialni zavod. Poslovalnice je imel v vseh večjih krajih: v Mariboru, Celju, Ptuju, Murski Soboti, Slovenj Gradcu, Zagorju ob Savi, Novem mestu, Kočevju, Kranju in Tržiču. Iz zbranega denarja je plačeval boleznine, bolniško zdravljenje, zdravnike in zdravila. Urad je imel svoje ambulante, pa tudi zdravnike v tovarniških ambulantah. Imel je nezgodne postaje ter posvetovalnice za matere z otroki, kopališča, zdravilišča za pljučne bolnike, za bolnike s kostno tuberkulozo ter lastne protituberkulozne dispanzerje. Poleg lastnih poslovnih stavb v Ljubljani, Kranju, Celju in Mariboru je imel še veliko drugih nepremičnin, stanovanjskih in poslovnih stavb. Okrožni urad je zbiral tudi obvezne prispevke za borzo dela in s tem zagotavljal materialno podlago za delovanja delavskega interesnega zastopstva prek delavske zbornice. Po okupaciji Slovenije leta 1941 ni imel več poslovalnic. 20. 8. 1941 se je preimenoval v Zavod za socialno zavarovanje Ljubljanske pokrajine v Ljubljani.

Ustanovljena je bila 28. 9. 1909 kot centrala krščanskosocialnih strokovnih organizacij Slovenske ljudske stranke, v katero so bila vključena posamezna strokovna društva. Konec leta 1913 je bilo na Kranjskem 61 skupin z 4772 člani. Njihovo glasilo je bilo Naša moč, od 1922 Pravica, od 1928 dalje Delavska pravica. JSZ je po letu 1927, ko je dobila novo vodstvo, sprejela nov statut in postala pravi moderni delavski sindikat, ki se je vedno bolj oddaljeval od vodstva SLS in junija 1932 dokončno prelomil z njim. Ukinjena je bila 1941.

Igralka Berta Bukšek se je rodila 3. julija 1879 v Ljubljani. Prvotno, od leta 1898, je bila v Deželnem gledališču v Ljubljani zborovska pevka, operna šepetalka in občasno igralka. V desetih letih se je razvila v izvrstno interpretko operetnih in komičnih dramskih vlog. Tako je odšla v Maribor ob ustanovitvi mariborskega gledališča leta 1919 kot izkušena in izoblikovana igralka. Prav zato je kmalu postala vodilna karakterna igralka tega gledališča, predvsem pa je nastopila v večini vodilnih ali naslovnih vlog v prvih uprizoritvah del slovenskih avtorjev.- Umrla je 27. oktobra 1929 v Mariboru.

Rasberger Pavel, r. 21. jan. 1882 v Ljubljani. Oče Matej je bil urar, doma z Bučke, mati Marjeta r. Vrščaj iz Rebri pri Škocjanu na Dol. Obiskoval je osn. šolo in 1. razr. gimn. v Lj. in se učil pri očetu urarstva; veselje do glasbe ga je odvrnilo od obrti in 1899 se je priglasil v orglarsko šolo; ker tu ni bil sprejet, ga je M. Hubad vpisal v šolo GM; obiskoval je pouk klavirja, harmonije in kontrapunkta. Poleg Hubada mu je bil učitelj Fr. Gerbič. Jeseni 1900 ga je Hubad sprejel v operni zbor, igral pa je tudi v drami ter pomagal pri operni korepeticiji. Pri lj. gledališču je ostal do 1904; ta čas (1900–4) je bil tudi pevovodja pri Društvu rokodel. pom. v Lj. Od 1904–8 je služboval kot mestni kapelnik, pevovodja in organist v Bakru; 1908 je bil nekaj časa organist, pevovodja in obč. uradnik v Št. Vidu nad Lj., nato je do 1910 živel brez stalne zaposlitve v Bakru. Ko se je vrnil v Lj., je bil od 1. avg. 1910 do 31. marca 1912 član slov. dež. gled., od 1. avg. 1912 do 31. jul. 1914 član hrv. dež. gled. v Zgbu. V 1. svet. vojni od 1. avg. 1914 do 31. jul. 1918 je bil mobiliziran, vendar je 1917 pod imenom Pavlič nastopal v Danilovem gledališču; od 1. avg. 1918 do 15. jun. 1919 je bil član SNG v Lj., nato 2 meseca in pol pri nar. gledališču v Osijeku; 1. sept. 1919 se je preselil v Mrb; tu je ostal član nar. gled. do nemške okupacije v aprilu 1941; med 2. svet. vojno je živel v Lj. brez zaposlitve, 1. sept. 1945 dodeljen gled. v Mrbu, je bil 1946 upokojen, 1948 reaktiviran. - Glavno delo je opravil v Mrbu; tu je bil tudi režiser, naštudiral več oper, operet in mlad. iger ter prevedel ok. 20 glasb. del; kot predsednik mrb sekcije Združ. gled. igralcev je zastopal stanovske koristi članov in branil obstoj gledališča. Na besedilo svoje hčere Milene je zložil tri spevoigre, uprizorjene v Mrbu: Prebrisani Amor (21. apr. 1935), Rdeči nageljni (21. marca 1937), Zaroka na Jadranu (25. dec. 1939); komična opera Povodni mož je v rokopisu. - Njegove najznačilnejše vloge v slovenski drami: Krnec (Kralj na Betajnovi), Hvastja (Hlapci), prof. Grušč (Tekma), ded Primož (Veriga) in ljudski originali Tonček (Divji lovec), Krjavelj, Blaž Mozol; v slovanski drami: slepi Vlaho (Ekvinokcij), Pjotr Ignjatič (Moč teme), Bubnov (Na dnu); v klasiki: Antonio (Beneški trgovec), Miller (Kovarstvo in ljubezen), grof Borotin (Prababica), Engstrand (Strahovi). V opereti: Celestin (Mam'zelle Nitouche), Szupan (Cigan baron), Tschöll (Pri treh mladenkah), Frank (Netopir). - Kot publicist je spremljal delo svojih starejših gled. tovarišev in sodobnikov.

Prvo gledališče v Mariboru je nastalo leta 1785 v Lantierijevi svobodni hiši, kasneje pa so gledališčniki dobili v uporabo dvorano znotraj mariborskega gradu. Leta 1805 se je gledališče naselilo v opuščeni špitalski cerkvi sv. Duha na Slomškovem trgu. Načrto zgrajeno gledališko poslopje je Maribor dobil konec leta 1851. Vse do razpada Avstro-Ogrske je bilo središče kulturnega in družabnega življenja mariborskih Nemcev. Leta 1919 se je v gledališču na Slomškovem trgu začelo obdobje slovenskega poklicnega teatra. Slovensko narodno gledališče Maribor je bilo ustanovljeno leta 1919 pod imenom Slovensko mestno gledališče. V sezoni 1920/21 se je preimenovalo v Slovensko narodno gledališče, leta 1921 pa v Narodno gledališče. Gledališko-glasbeni repertoar je po letu 1928 slonel predvsem na opereti. Leta 1941 je nemški okupator slovensko gledališče odpravil in uvedel nemško. Slovensko poklicno gledališče je bilo obnovljeno takoj po vojni. Od leta 1946 nosi gledališče naziv Slovensko narodno gledališče Maribor. V sezoni 1945/46 sta bili v okviru ustanove ustanovljeni Drama in Opera. Od leta 1965 je Slovensko narodno gledališče Maribor vsak oktober gostitelj Borštnikovega srečanja slovenskih dramskih gledališč. Sprva je to bil Teden slovenske drame, ki ni bil tekmovalnega značaja, leta 1970 pa je prireditev postala tekmovalni festival z imenom Borštnikovo srečanje.

Rodil se je 22. aprila 1886 v Šidu (Srbija) kot prvi od sedmih otrok Andreja in Marije, rojene Huber. Izidorjeva mati je bila sremska Nemka iz premožne družine. V Ljubljano je prišel leta 1897 s pomočjo bratranca Ivana Cankarja. Tu je končal klasično gimnazijo in študij bogoslovja. Nato je študiral estetiko na univerzi v Louvainu in umetnostno zgodovino pri Maxu Dvořáku na Dunaju, kjer je 1913 doktoriral. V letih 1914–1919 je bil urednik revije Dom in svet, v letu 1918/1919 pa glavni urednik časnika Slovenec. V zimskem semestru 1919/20 je postal docent, 1923 izredni in 1928 redni profesor umetnostne zgodovine na Univerzi v Ljubljani. Ob razpadu Avstro-Ogrske je v Zagrebu dejavno sodeloval pri združitvi južnoslovanskih narodov monarhije v državo SHS. Leta 1920 je na Ljubljanski univerzi utemeljil katedro za umetnostno zgodovino, na kateri je predaval do vstopa v diplomatsko službo, v naslednjih letih pa je ustanovil Umetnostnozgodovinsko društvo in Zbornik za umetnostno zgodovino. Reorganiziral je Narodno galerijo in dal pobudo za ustanovitev Moderne galerije. Leta 1926 je opustil duhovniški poklic in se poročil s hčerko mecenskega podjetnika Dragotina Hribarja Ničo. V letih 1936–1944 je opravljal službo poslanika kraljevine Jugoslavije v Argentini in Kanadi. Leta 1944 je postal minister za prosveto, pošto in telegraf v vladi Ivana Šubašića v Londonu, vendar je že čez nekaj mesecev odstopil. V istem času se je povezal z OF. Po vojni je bil jugoslovanski poslanik v Grčiji. Leta 1947 se je upokojil. V pokoju je veliko prevajal in se posvečal pisanju umetnostnozgodovinskih študij. Leta 1953 je postal redni član SAZU. Umrl je 22. septembra 1958 v sanatoriju Emona v Ljubljani.