Rasberger Pavel, r. 21. jan. 1882 v Ljubljani. Oče Matej je bil urar, doma z Bučke, mati Marjeta r. Vrščaj iz Rebri pri Škocjanu na Dol. Obiskoval je osn. šolo in 1. razr. gimn. v Lj. in se učil pri očetu urarstva; veselje do glasbe ga je odvrnilo od obrti in 1899 se je priglasil v orglarsko šolo; ker tu ni bil sprejet, ga je M. Hubad vpisal v šolo GM; obiskoval je pouk klavirja, harmonije in kontrapunkta. Poleg Hubada mu je bil učitelj Fr. Gerbič. Jeseni 1900 ga je Hubad sprejel v operni zbor, igral pa je tudi v drami ter pomagal pri operni korepeticiji. Pri lj. gledališču je ostal do 1904; ta čas (1900–4) je bil tudi pevovodja pri Društvu rokodel. pom. v Lj. Od 1904–8 je služboval kot mestni kapelnik, pevovodja in organist v Bakru; 1908 je bil nekaj časa organist, pevovodja in obč. uradnik v Št. Vidu nad Lj., nato je do 1910 živel brez stalne zaposlitve v Bakru. Ko se je vrnil v Lj., je bil od 1. avg. 1910 do 31. marca 1912 član slov. dež. gled., od 1. avg. 1912 do 31. jul. 1914 član hrv. dež. gled. v Zgbu. V 1. svet. vojni od 1. avg. 1914 do 31. jul. 1918 je bil mobiliziran, vendar je 1917 pod imenom Pavlič nastopal v Danilovem gledališču; od 1. avg. 1918 do 15. jun. 1919 je bil član SNG v Lj., nato 2 meseca in pol pri nar. gledališču v Osijeku; 1. sept. 1919 se je preselil v Mrb; tu je ostal član nar. gled. do nemške okupacije v aprilu 1941; med 2. svet. vojno je živel v Lj. brez zaposlitve, 1. sept. 1945 dodeljen gled. v Mrbu, je bil 1946 upokojen, 1948 reaktiviran. - Glavno delo je opravil v Mrbu; tu je bil tudi režiser, naštudiral več oper, operet in mlad. iger ter prevedel ok. 20 glasb. del; kot predsednik mrb sekcije Združ. gled. igralcev je zastopal stanovske koristi članov in branil obstoj gledališča. Na besedilo svoje hčere Milene je zložil tri spevoigre, uprizorjene v Mrbu: Prebrisani Amor (21. apr. 1935), Rdeči nageljni (21. marca 1937), Zaroka na Jadranu (25. dec. 1939); komična opera Povodni mož je v rokopisu. - Njegove najznačilnejše vloge v slovenski drami: Krnec (Kralj na Betajnovi), Hvastja (Hlapci), prof. Grušč (Tekma), ded Primož (Veriga) in ljudski originali Tonček (Divji lovec), Krjavelj, Blaž Mozol; v slovanski drami: slepi Vlaho (Ekvinokcij), Pjotr Ignjatič (Moč teme), Bubnov (Na dnu); v klasiki: Antonio (Beneški trgovec), Miller (Kovarstvo in ljubezen), grof Borotin (Prababica), Engstrand (Strahovi). V opereti: Celestin (Mam'zelle Nitouche), Szupan (Cigan baron), Tschöll (Pri treh mladenkah), Frank (Netopir). - Kot publicist je spremljal delo svojih starejših gled. tovarišev in sodobnikov.

Igralec in režiser Hinko Nučič se je rodil 20. aprila 1883 v Ljubljani. Zelo zgodaj je začel nastopati v amaterskih skupinah in se obenem izobraževati pri Antonu Verovšku. Leta 1900 je bil angažiran v Deželnem gledališču v Ljubljani, kjer je ustvarjal celih 12 let. Že prva leta je igral večje in glavne vloge, po peti sezoni pa je postal vodilni igralec in po odhodu čeških gledališčnikov tudi hišni režiser. Kmalu je začel z režijami zahtevnejših del, predvsem se je posvetil sodobni dramatiki, tuji kakor tudi slovenski. Ob gostovanju ljubljanskega gledališča v Zagrebu, so ga prepričali, da je odšel v osrednje Hrvaško gledališče in tam ostal do leta 1918. Nato se je vrnil v Ljubljano in sodeloval pri obnovitvi Narodnega gledališča. Bil je vodja dramskega ansambla in režiser, a se je zaradi sporov v organizacijskem in umetniškem delu umaknil v Maribor, kjer je pomagal pri ustanovitvi drugega slovenskega poklicnega gledališča. Med leti 1919 in 1921 je vodil SNG Maribor in bil v tem gledališču tudi glavni režiser. Leta 1921 je odšel v HNK Zagreb, kjer je ostal do leta 1954. Že prvo leto je tam režiral 11 dram in odigral 21 vlog. Sčasoma je opuščal režijo, sodeloval je bolj ali manj le še pri uprizarjanju domačih del, ostal pa je eden prvih igralcev. Kot igralec se je od odrskih desk poslovil leta 1954 v vlogi župnika Babiča v Kreftovi Veliki puntariji, po sedemdesetih letih umetniškega ustvarjanja. Pri tolikih izkušnjah na organizacijskem področju in umetniških kreacijah na igralskem in režijskem, je popolnoma jasno, da je bil v Ljubljani, kakor tudi v Zagrebu izjemen gledališki vzgojitelj. V Zagrebu je ves čas sodeloval z zagrebškim društvom Slovenski dom in vsekakor je njegova zasluga, da so uprizarjali mnogo slovenskih dramskih del. Občasno je prevajal, prirejal besedila za igranje in napisal nekaj izvirnih iger. V Igralčevi kroniki I–III (1960–64) je iz svojega zornega kota osvetlil del domače gledališke preteklosti. Nučič je bil eden utemeljiteljev umetniškega gledališča na Slovenskem. Umrl je 21. maja 1970 v Zagrebu.