Leta 1786 so z dekretom cesarja Jožefa II. dobili tedanji diskalceatski samostan na sedanji Ajdovščini v Ljubljani z nalogo, da ga preuredijo v splošno bolnišnico. Napravila sta se tudi dva »razdelka« za »blaznike«.
Leta 1821 se je izkazalo, da je treba bolnišnico razširiti zaradi naraščanja števila bolnikov, tudi duševno motenih. Tedaj so začeli z gradnjo posebnega poslopja za duševno bolne. A je trajala gradnja kar 8 let.
Že leta 1841 je prišlo do zamisli, da bi se zgradila posebna bolnišnica za duševno bolne in sicer nekje v bližini Ljubljane (torej ne v središču mesta, kar kaže, da so že takrat želeli potisniti duševno bolne na obrobje). A se je zapletlo z nakupi zemljišča, pa še revolucija leta 1848 je izbruhnila in se je na zamisel pozabilo.
Leta 1868 pa je sklenil deželni zbor, da se zgradi nova bolnišnica za duševno bolne kar ob »Deželni civilni bolnici v Ljubljani«, a je bil proti dunajski profesor psihiatrije, ki je bil vprašan za »strokovno mnenje«. Zaradi naraščajočega števila duševno bolnih so leta 1873 naredili posebno »podružnico« v tedanji prisilni delavnici na Poljanskem nasipu (sedanja Enota za zdravljenje odvisnih od alkohola). Vanjo so nagnetli 60 bolnikov.