Josip Ahtik, sin pokojnega Jakoba in Jere, rojene Stepišnik, posojilniški ravnatelj in zadružni revizor, je bil rojen 20.3.1867 v Vojniku pri Celju. Imel je še dva brata (Lojzeta in Tončka - umrl leta 1920). Novembra 1895 je služboval kot uradnik v Celju. 1896 se je poročil z Milko (sestro Ivana Sprachmanna), naslednje leto pa se jima je rodil sin Milko. Napisal je novelo »Brinjevec«, ki so jo 21.2.1897 igrali v Vojniku (pismo 29.3.1897), napevi zanjo pa naj bi bili delo njegovega svaka. Junija 1897 se je z družino preselil v Slovensko Bistrico, kjer je ostal do marca naslednje leto. Aprila 1898 je dobil službo uradnika v Trstu. Leta 1900 je kupil hišo z nekaj vinograda na Rojanu nad Trstom (zanjo je plačal 1400 K). Iz njegovih pisem svaku je razvidno njegovo kulturno delovanje v društvih, pevskih zborih in podobno, od leta 1898 do prve vojne pa je bil tudi sodelavec Edinosti. Po preselitvi v Koper je bil od leta 1904 do let po prvi svetovni vojni vodja urada Posojilnice in hranilnicev Kopru (ustanovljena je bila leta 1884). Ves čas je bil kulturno aktiven. V pismu 9. februarja 1908 piše, da od ustanovitve »dramatskega skupa« prirejajo predstave (v Kopru in Vanganelu so uprizorili »Marjaža«, v Dekanih »Brinjevca«, v Pobegih pa »Županovo Miciko« in »Eno uro doktor«). Leta 1910 se je kot začasna uradnica v posojilnici zaposlila tudi njegova žena Milka (do 31.5.1913). Tega leta je Ahtik skupaj z Dominkom in Pucljem kupil za 32.000 kron vilo vdove notarja del Bella v Škocjanu, vendar sta bila s svakom očitno solastnika. V letu 1911 je bil ravnatelj posojilnice in posestnik kinematografa (županstvo mestne občine Idrija mu je 11.3.1911 dovolilo prirejati kinematografske predstave v Idriji). Po vojni pa je bil prvi revizor nove tržaške zadružne zveze za Julijsko Benečijo. Kot revizor pri Zvezi slovenskih zadrug v Trstu je delal od 1.6.1920 do 15.9.1921 (Ahtikovo pismo Sprachmannu - SI PAK KP 332, 21.11.1921). Leta 1918 je bil tudi istrski deželni odbornik. 1. oktobra 1922 je bil prisilno upokojen, leta 1929 pa sta z ženo pobegnila iz Kopra v Maribor (leta 1950 sta živela v Mariboru, Pobrežje, Zrkovška cesta 52). Sin Milko (edinec, rojen 21.11.1896) je leta 1916 obiskoval gimnazijo in kot šestošolec med poletnimi počitnicami že začel delati kot zastopnik banke Slavija (leta 1918 je opravil maturo). Leta 1920 je zaključil prvo leto trgovske visoke šole v Trstu (čez počitnice se je pripravljal za izpite na univerzi v Padovi). Spoprijateljil se je s Tržačanom Alfredom Costantinijem. Leta 1930 je delal kot uradnik na jugoslovanskem generalnem konzulatu v Trstu (pismo 12.2.1930). Leta 1934 se je poročil z Ilko, 1937 pa se mu je rodil sin Vojko. Milko je umrl med drugo svetovno vojno, njegov sin Vojko po njej, Ahtikova žena Milka pa aprila leta 1951. (Zdenka Bonin)

Ivan Sprachmann, sin Ivana je bil rojen 9. novembra 1873 v Dobrovi pri Dravogradu. Imel je dve sestri (Ivanka je bila poročena v Slovenski Bistrici, druga, Milka pa v Kopru z Josipom Ahtikom). Mati mu je umrla leta 1888. Leto pred maturo je moral v vojsko (novembra 1895 je bil topničar na trdnjavi v Pulju; v Pulju je bil vsaj še do novembra 1897). Zaradi denarnih težav je za nekaj časa opustil šolanje (kot organist je leta 1898 in 1899 delal celo v Djakovu) in je nato leta 1901 postal učitelj. Po pismih sodeč je septembra leta 1904 delal kot nadučitelj v Čatežu na Dolenjskem, v novembru istega leta na šoli družbe sv. Cirila in Metoda pri Sv. Jakobu v Trstu, 1905 je kot suplent poučeval na C.k. učiteljskem izobraževališču v Kopru (sprejet je bil 20.11.1904; pismo 16.5.1926). V šolskem letu 1905/6 je bil učitelj (violine in klavirja) v vadnici (Ubungsschullehrer), leta 1907 je bil c.kr. profesor v Beljaku na Koroškem, kasneje (vsaj leta 1908 - učitelj glasbe) pa je poučeval tudi v Kastvu na C. kr. hrvaški moški učiteljski školi. Leta 1914 je bil vpoklican v vojsko v Pulj (pismo 17.2.1914), po pismih sodeč pa je bil leta 1918 celo v Skadru. 27. maja 1919 je služboval na dekliški meščanski šoli na Ptuju, v novem šolskem letu pa naj bi poučeval na novoustanovljenem učiteljišču v Velikovcu (pismo 27.8.1919). Po koroškem plebiscitu je bil ponovno s 1. decembrom 1920 prestavljen na Ptuj. Kasneje je učil na ženskem učiteljišču v Mariboru (dopisnica, 27.1.1924). Leta 1929 je stanoval v Mariboru, kjer je leta 1930 poučeval na ženskem učiteljišču. Upokojen je bil v začetku leta 1937, julija istega leta pa je obiskal Pariz, Švico, Italijo (Milano, Benetke, Trst). V poletnih mesecih (navadno julija) je rad delal gorske ture. Bil je samski (Ahtikovi so leta 1930, živeli pri njem v Mariboru), umrl pa je leta 1939. Leta 1949 je bila na koprskem sodišču že druga zapuščinska razprava po njem (prva verjetno leta 1939).
Leta 1910 je na Dunaju kot druga nespremenjena izdaja izšla njegova pesmarica z naslovom: Vijenac jedno i dvoglasnih pjesama za mladež pučkih škola (hranijo jo v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu). (Zdenka Bonin)