Ustanovljena je bila 28. 9. 1909 kot centrala krščanskosocialnih strokovnih organizacij Slovenske ljudske stranke, v katero so bila vključena posamezna strokovna društva. Konec leta 1913 je bilo na Kranjskem 61 skupin z 4772 člani. Njihovo glasilo je bilo Naša moč, od 1922 Pravica, od 1928 dalje Delavska pravica. JSZ je po letu 1927, ko je dobila novo vodstvo, sprejela nov statut in postala pravi moderni delavski sindikat, ki se je vedno bolj oddaljeval od vodstva SLS in junija 1932 dokončno prelomil z njim. Ukinjena je bila 1941.

Igralka Berta Bukšek se je rodila 3. julija 1879 v Ljubljani. Prvotno, od leta 1898, je bila v Deželnem gledališču v Ljubljani zborovska pevka, operna šepetalka in občasno igralka. V desetih letih se je razvila v izvrstno interpretko operetnih in komičnih dramskih vlog. Tako je odšla v Maribor ob ustanovitvi mariborskega gledališča leta 1919 kot izkušena in izoblikovana igralka. Prav zato je kmalu postala vodilna karakterna igralka tega gledališča, predvsem pa je nastopila v večini vodilnih ali naslovnih vlog v prvih uprizoritvah del slovenskih avtorjev.- Umrla je 27. oktobra 1929 v Mariboru.

Rasberger Pavel, r. 21. jan. 1882 v Ljubljani. Oče Matej je bil urar, doma z Bučke, mati Marjeta r. Vrščaj iz Rebri pri Škocjanu na Dol. Obiskoval je osn. šolo in 1. razr. gimn. v Lj. in se učil pri očetu urarstva; veselje do glasbe ga je odvrnilo od obrti in 1899 se je priglasil v orglarsko šolo; ker tu ni bil sprejet, ga je M. Hubad vpisal v šolo GM; obiskoval je pouk klavirja, harmonije in kontrapunkta. Poleg Hubada mu je bil učitelj Fr. Gerbič. Jeseni 1900 ga je Hubad sprejel v operni zbor, igral pa je tudi v drami ter pomagal pri operni korepeticiji. Pri lj. gledališču je ostal do 1904; ta čas (1900–4) je bil tudi pevovodja pri Društvu rokodel. pom. v Lj. Od 1904–8 je služboval kot mestni kapelnik, pevovodja in organist v Bakru; 1908 je bil nekaj časa organist, pevovodja in obč. uradnik v Št. Vidu nad Lj., nato je do 1910 živel brez stalne zaposlitve v Bakru. Ko se je vrnil v Lj., je bil od 1. avg. 1910 do 31. marca 1912 član slov. dež. gled., od 1. avg. 1912 do 31. jul. 1914 član hrv. dež. gled. v Zgbu. V 1. svet. vojni od 1. avg. 1914 do 31. jul. 1918 je bil mobiliziran, vendar je 1917 pod imenom Pavlič nastopal v Danilovem gledališču; od 1. avg. 1918 do 15. jun. 1919 je bil član SNG v Lj., nato 2 meseca in pol pri nar. gledališču v Osijeku; 1. sept. 1919 se je preselil v Mrb; tu je ostal član nar. gled. do nemške okupacije v aprilu 1941; med 2. svet. vojno je živel v Lj. brez zaposlitve, 1. sept. 1945 dodeljen gled. v Mrbu, je bil 1946 upokojen, 1948 reaktiviran. - Glavno delo je opravil v Mrbu; tu je bil tudi režiser, naštudiral več oper, operet in mlad. iger ter prevedel ok. 20 glasb. del; kot predsednik mrb sekcije Združ. gled. igralcev je zastopal stanovske koristi članov in branil obstoj gledališča. Na besedilo svoje hčere Milene je zložil tri spevoigre, uprizorjene v Mrbu: Prebrisani Amor (21. apr. 1935), Rdeči nageljni (21. marca 1937), Zaroka na Jadranu (25. dec. 1939); komična opera Povodni mož je v rokopisu. - Njegove najznačilnejše vloge v slovenski drami: Krnec (Kralj na Betajnovi), Hvastja (Hlapci), prof. Grušč (Tekma), ded Primož (Veriga) in ljudski originali Tonček (Divji lovec), Krjavelj, Blaž Mozol; v slovanski drami: slepi Vlaho (Ekvinokcij), Pjotr Ignjatič (Moč teme), Bubnov (Na dnu); v klasiki: Antonio (Beneški trgovec), Miller (Kovarstvo in ljubezen), grof Borotin (Prababica), Engstrand (Strahovi). V opereti: Celestin (Mam'zelle Nitouche), Szupan (Cigan baron), Tschöll (Pri treh mladenkah), Frank (Netopir). - Kot publicist je spremljal delo svojih starejših gled. tovarišev in sodobnikov.

Prvo gledališče v Mariboru je nastalo leta 1785 v Lantierijevi svobodni hiši, kasneje pa so gledališčniki dobili v uporabo dvorano znotraj mariborskega gradu. Leta 1805 se je gledališče naselilo v opuščeni špitalski cerkvi sv. Duha na Slomškovem trgu. Načrto zgrajeno gledališko poslopje je Maribor dobil konec leta 1851. Vse do razpada Avstro-Ogrske je bilo središče kulturnega in družabnega življenja mariborskih Nemcev. Leta 1919 se je v gledališču na Slomškovem trgu začelo obdobje slovenskega poklicnega teatra. Slovensko narodno gledališče Maribor je bilo ustanovljeno leta 1919 pod imenom Slovensko mestno gledališče. V sezoni 1920/21 se je preimenovalo v Slovensko narodno gledališče, leta 1921 pa v Narodno gledališče. Gledališko-glasbeni repertoar je po letu 1928 slonel predvsem na opereti. Leta 1941 je nemški okupator slovensko gledališče odpravil in uvedel nemško. Slovensko poklicno gledališče je bilo obnovljeno takoj po vojni. Od leta 1946 nosi gledališče naziv Slovensko narodno gledališče Maribor. V sezoni 1945/46 sta bili v okviru ustanove ustanovljeni Drama in Opera. Od leta 1965 je Slovensko narodno gledališče Maribor vsak oktober gostitelj Borštnikovega srečanja slovenskih dramskih gledališč. Sprva je to bil Teden slovenske drame, ki ni bil tekmovalnega značaja, leta 1970 pa je prireditev postala tekmovalni festival z imenom Borštnikovo srečanje.

Rodil se je 22. aprila 1886 v Šidu (Srbija) kot prvi od sedmih otrok Andreja in Marije, rojene Huber. Izidorjeva mati je bila sremska Nemka iz premožne družine. V Ljubljano je prišel leta 1897 s pomočjo bratranca Ivana Cankarja. Tu je končal klasično gimnazijo in študij bogoslovja. Nato je študiral estetiko na univerzi v Louvainu in umetnostno zgodovino pri Maxu Dvořáku na Dunaju, kjer je 1913 doktoriral. V letih 1914–1919 je bil urednik revije Dom in svet, v letu 1918/1919 pa glavni urednik časnika Slovenec. V zimskem semestru 1919/20 je postal docent, 1923 izredni in 1928 redni profesor umetnostne zgodovine na Univerzi v Ljubljani. Ob razpadu Avstro-Ogrske je v Zagrebu dejavno sodeloval pri združitvi južnoslovanskih narodov monarhije v državo SHS. Leta 1920 je na Ljubljanski univerzi utemeljil katedro za umetnostno zgodovino, na kateri je predaval do vstopa v diplomatsko službo, v naslednjih letih pa je ustanovil Umetnostnozgodovinsko društvo in Zbornik za umetnostno zgodovino. Reorganiziral je Narodno galerijo in dal pobudo za ustanovitev Moderne galerije. Leta 1926 je opustil duhovniški poklic in se poročil s hčerko mecenskega podjetnika Dragotina Hribarja Ničo. V letih 1936–1944 je opravljal službo poslanika kraljevine Jugoslavije v Argentini in Kanadi. Leta 1944 je postal minister za prosveto, pošto in telegraf v vladi Ivana Šubašića v Londonu, vendar je že čez nekaj mesecev odstopil. V istem času se je povezal z OF. Po vojni je bil jugoslovanski poslanik v Grčiji. Leta 1947 se je upokojil. V pokoju je veliko prevajal in se posvečal pisanju umetnostnozgodovinskih študij. Leta 1953 je postal redni član SAZU. Umrl je 22. septembra 1958 v sanatoriju Emona v Ljubljani.

Dom in svet je bil slovenski literarni mesečnik, ki je izhajal med letoma 1888 in 1944. Nastal je kot zabavno-poučni list za katoliške bralce, pozneje se je razvil v izrazito literarno revijo. V Ljubljani ga je ustanovil filozof in teolog Frančišek Lampe in ga urejal do smrti (1900). Revija je bila izrazito katoliška, a je predstavljala strpnejši, predvsem pa umetniško najbolj ustvarjalen del katoliške kulture. - Urednikovanje Izidorja Cankarja (1914–1919) pomeni stopnjevanje umetniško-estetske usmeritve DS: iz obzorij katoliškega romantičnega realizma in domačijske literature je revijo dvignil na širšo in modernejšo estetsko raven. K pisanju je mdr. pritegnil Ivana Cankarja; likovni del revije so odtlej oblikovali znameniti slovenski likovni umetniki: Plečnik, Vurnik idr. V hudo krizo je revija DS zašla 1937, ko je Kocbek v njej objavil članek Premišljevanje o Španiji. V javnosti je nastala ostra polemika in uredništvo z glavnim urednikom Francetom Koblarjem (1933–1937) je odstopilo in revija leto dni ni izhajala (april 1937 – april 1938). Nato je revijo urejal dr. Jože Debevec, potem Anton Dokler, v začetku 1939 pa je prevzel uredništvo dr. Tine Debeljak.

Igralec in režiser Hinko Nučič se je rodil 20. aprila 1883 v Ljubljani. Zelo zgodaj je začel nastopati v amaterskih skupinah in se obenem izobraževati pri Antonu Verovšku. Leta 1900 je bil angažiran v Deželnem gledališču v Ljubljani, kjer je ustvarjal celih 12 let. Že prva leta je igral večje in glavne vloge, po peti sezoni pa je postal vodilni igralec in po odhodu čeških gledališčnikov tudi hišni režiser. Kmalu je začel z režijami zahtevnejših del, predvsem se je posvetil sodobni dramatiki, tuji kakor tudi slovenski. Ob gostovanju ljubljanskega gledališča v Zagrebu, so ga prepričali, da je odšel v osrednje Hrvaško gledališče in tam ostal do leta 1918. Nato se je vrnil v Ljubljano in sodeloval pri obnovitvi Narodnega gledališča. Bil je vodja dramskega ansambla in režiser, a se je zaradi sporov v organizacijskem in umetniškem delu umaknil v Maribor, kjer je pomagal pri ustanovitvi drugega slovenskega poklicnega gledališča. Med leti 1919 in 1921 je vodil SNG Maribor in bil v tem gledališču tudi glavni režiser. Leta 1921 je odšel v HNK Zagreb, kjer je ostal do leta 1954. Že prvo leto je tam režiral 11 dram in odigral 21 vlog. Sčasoma je opuščal režijo, sodeloval je bolj ali manj le še pri uprizarjanju domačih del, ostal pa je eden prvih igralcev. Kot igralec se je od odrskih desk poslovil leta 1954 v vlogi župnika Babiča v Kreftovi Veliki puntariji, po sedemdesetih letih umetniškega ustvarjanja. Pri tolikih izkušnjah na organizacijskem področju in umetniških kreacijah na igralskem in režijskem, je popolnoma jasno, da je bil v Ljubljani, kakor tudi v Zagrebu izjemen gledališki vzgojitelj. V Zagrebu je ves čas sodeloval z zagrebškim društvom Slovenski dom in vsekakor je njegova zasluga, da so uprizarjali mnogo slovenskih dramskih del. Občasno je prevajal, prirejal besedila za igranje in napisal nekaj izvirnih iger. V Igralčevi kroniki I–III (1960–64) je iz svojega zornega kota osvetlil del domače gledališke preteklosti. Nučič je bil eden utemeljiteljev umetniškega gledališča na Slovenskem. Umrl je 21. maja 1970 v Zagrebu.

Leta 1786 so z dekretom cesarja Jožefa II. dobili tedanji diskalceatski samostan na sedanji Ajdovščini v Ljubljani z nalogo, da ga preuredijo v splošno bolnišnico. Napravila sta se tudi dva »razdelka« za »blaznike«.
Leta 1821 se je izkazalo, da je treba bolnišnico razširiti zaradi naraščanja števila bolnikov, tudi duševno motenih. Tedaj so začeli z gradnjo posebnega poslopja za duševno bolne. A je trajala gradnja kar 8 let.
Že leta 1841 je prišlo do zamisli, da bi se zgradila posebna bolnišnica za duševno bolne in sicer nekje v bližini Ljubljane (torej ne v središču mesta, kar kaže, da so že takrat želeli potisniti duševno bolne na obrobje). A se je zapletlo z nakupi zemljišča, pa še revolucija leta 1848 je izbruhnila in se je na zamisel pozabilo.
Leta 1868 pa je sklenil deželni zbor, da se zgradi nova bolnišnica za duševno bolne kar ob »Deželni civilni bolnici v Ljubljani«, a je bil proti dunajski profesor psihiatrije, ki je bil vprašan za »strokovno mnenje«. Zaradi naraščajočega števila duševno bolnih so leta 1873 naredili posebno »podružnico« v tedanji prisilni delavnici na Poljanskem nasipu (sedanja Enota za zdravljenje odvisnih od alkohola). Vanjo so nagnetli 60 bolnikov.

Leta 1786 so z dekretom cesarja Jožefa II. dobili tedanji diskalceatski samostan na sedanji Ajdovščini v Ljubljani z nalogo, da ga preuredijo v splošno bolnišnico. Napravila sta se tudi dva »razdelka« za »blaznike«.
Leta 1821 se je izkazalo, da je treba bolnišnico razširiti zaradi naraščanja števila bolnikov, tudi duševno motenih. Tedaj so začeli z gradnjo posebnega poslopja za duševno bolne. A je trajala gradnja kar 8 let.
Že leta 1841 je prišlo do zamisli, da bi se zgradila posebna bolnišnica za duševno bolne in sicer nekje v bližini Ljubljane (torej ne v središču mesta, kar kaže, da so že takrat želeli potisniti duševno bolne na obrobje). A se je zapletlo z nakupi zemljišča, pa še revolucija leta 1848 je izbruhnila in se je na zamisel pozabilo.
Leta 1868 pa je sklenil deželni zbor, da se zgradi nova bolnišnica za duševno bolne kar ob »Deželni civilni bolnici v Ljubljani«, a je bil proti dunajski profesor psihiatrije, ki je bil vprašan za »strokovno mnenje«. Zaradi naraščajočega števila duševno bolnih so leta 1873 naredili posebno »podružnico« v tedanji prisilni delavnici na Poljanskem nasipu (sedanja Enota za zdravljenje odvisnih od alkohola). Vanjo so nagnetli 60 bolnikov.
Leta 1875 je imel v kranjskem deželnem zboru dr. Karol Bleiweis – vitez Trsteniški svoj znameniti referat »Blaznice (norišnice) – kakoršne morajo biti in kaj je njih namen«. To je bila hkrati ponovna pobuda za gradnjo psihiatrične bolnišnice. Kupili so Krisperjevo posestvo na Studencu v Polju (v vasi Studenec), ki je bilo nekdaj živalski vrt knezov Auerspergov.

3. januarja 1881 je bila tako uradno odprta prva slovenska bolnišnica za duševne bolezni v mejah sedanje Slovenije. Bolnišnica se je imenovala »Kranjska deželna blaznica Studenec«. Že pred uradno otvoritvijo (27. in 28. decembra 1880) pa so v bolnišnico naselili dvaindvajset moških in šestindvajset ženskih »dušnih bolnikov«.
   To sta bili sprva le dve paviljonski stavbi, a že leto kasneje do dokončali gradnjo še dveh novih dvonadstropnih paviljonov. V takem obsegu je bolnišnica delovala vse do leta 1920. Tega leta se je preuredila v bolnišnico za duševne bolezni še bivša prisilna delavnica na Poljanskem nasipu.