Rojen 6.3.1896 v Prelogah pri Konjicah, umrl 22.12.1980 v Ljubljani. - V letih 1910-18 je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, zaželenega študija na filozofski fakulteti v Ljubljani zaradi gmotnih težav ni mogel redno nadaljevati. V letih 1918–20 je bil prosvetni organizator pri raznih kulturnih društvih v Ljubljani (Slovenska krščanska socialna zveza, Ljudski oder ipd.). Od 1920 je deloval v Mariboru kot tajnik Jugoslovanske strokovne zveze, 1922–26 je vodil Državno posvetovalnico za delo, 1926–41 pa urad Okrajnega cestnega odbora. Med 1924 in 1941 (razen 1931–35) je bil član marib. občinskega sveta. Po zasedbi Maribora 1941 je bil zaprt v Meljski vojašnici in z vso družino izseljen v Srbijo. Po vrnitvi 1945 v Maribor je prevzel vodstvo mestnega in okrožnega avtobusnega prometa, od 1947 v Ljubljani organizacijo cestnoprometnih enot. Od 1950 se je posvečal znanstvenemu delu, od 1952 kot občasni, od 1959 kot stalni zunanji strokovni sodelavec Inštituta za slovenski jezik pri SAZU. - Že kot gimnazijec je izdajal dijaški list Vrtnice (1912–13), Moč, Nove strune, med dijaštvom organiziral protialkoholno delo, si prizadeval za ožje stike s hrvaškimi dijaki in visokošolci. L. 1918 je uredil slov. del hrv. almanaha Luč (tu pisal o Breznikovi slovnici iz 1916), 1919 nekaj časa urejal Našo moč, 1920 Mladost (5 številk), v Mariboru pa 1920–27 Prosvetno knjižnico in Naš dom. V tem času je časopisu Slovenec poročal o predstavah v SNG Maribor. - Temeljito je raziskal nastanek in razvoj slov. koledarstva (Razstava ob 400-letnici slov. koledarja, 28. jun.–20. jul. 1957 v NUK). Sodeloval s članki o čebelah (SČ 1952, 130 sl.; 1953–5); o slovarskih vprašanjih (SR 1954, 304–31; JiS 1964, 68–72); o etnografskih zanimivostih (SE 1954, 35–72; 1961, 59–66), saj je že kot deček in dijak zapisoval in zbiral ljudske pesmi in pravljice v domačem kraju. – Napisal je tudi obširno razpravo Staro božjepotništvo Slovencev v Porenju (RSAZU II, 1964).

Velja za neposrednega naslednika Dramatičnega društva, ustanovljenega leta 1867. Kasneje je bilo večkrat preimenovano, sedanje ime ima od leta 1992. V stavbi ljubljanske Drame deluje od leta 1919, ko je bila 6. februarja izvedena krstna predstava, Jurčičeva tragedija Tugomer.

Kot organ za zavarovanje delavcev je bil ustanovljen leta 1922 na podlagi zakona o zavarovanju delavcev. Centralni zavod za zavarovanje delavcev v vsej kraljevini je postal Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu. Za območje Slovenije je bil ustanovljen Okrožni urad v Ljubljani. Osrednji urad je opravljal zavarovanje v primeru bolezni, nesreč pri delu in v primeru onemoglosti, starosti in smrti. Okrožni urad pa je nadziral delodajalce glede prijavljanja nezgod, smrti ipd. Vodil je evidenco zavarovancev, pobiral prispevke, zagotavljal zdravljenje v ambulantah, izplačeval denarna nadomestila. Okrožni urad v Ljubljani je bil največji in finančno najmočnejši v Jugoslaviji, v Sloveniji pa najpomembnejši delavski socialni zavod. Poslovalnice je imel v vseh večjih krajih: v Mariboru, Celju, Ptuju, Murski Soboti, Slovenj Gradcu, Zagorju ob Savi, Novem mestu, Kočevju, Kranju in Tržiču. Iz zbranega denarja je plačeval boleznine, bolniško zdravljenje, zdravnike in zdravila. Urad je imel svoje ambulante, pa tudi zdravnike v tovarniških ambulantah. Imel je nezgodne postaje ter posvetovalnice za matere z otroki, kopališča, zdravilišča za pljučne bolnike, za bolnike s kostno tuberkulozo ter lastne protituberkulozne dispanzerje. Poleg lastnih poslovnih stavb v Ljubljani, Kranju, Celju in Mariboru je imel še veliko drugih nepremičnin, stanovanjskih in poslovnih stavb. Okrožni urad je zbiral tudi obvezne prispevke za borzo dela in s tem zagotavljal materialno podlago za delovanja delavskega interesnega zastopstva prek delavske zbornice. Po okupaciji Slovenije leta 1941 ni imel več poslovalnic. 20. 8. 1941 se je preimenoval v Zavod za socialno zavarovanje Ljubljanske pokrajine v Ljubljani.