Pavle Kernjak, slovenski skladatelj, organist, zborovodja, * 9. februar 1899, Šentilj ob Dravi, Koroška, † 11. december 1979, Trebinja pri Šentilju ob Dravi.

Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana je javni zdravstveni zavod, ki opravlja zdravstveno dejavnost na sekundarni in terciarni ravni ter izobraževalno in raziskovalno dejavnost na področju zdravstva.

Rojen 6.3.1896 v Prelogah pri Konjicah, umrl 22.12.1980 v Ljubljani. - V letih 1910-18 je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, zaželenega študija na filozofski fakulteti v Ljubljani zaradi gmotnih težav ni mogel redno nadaljevati. V letih 1918–20 je bil prosvetni organizator pri raznih kulturnih društvih v Ljubljani (Slovenska krščanska socialna zveza, Ljudski oder ipd.). Od 1920 je deloval v Mariboru kot tajnik Jugoslovanske strokovne zveze, 1922–26 je vodil Državno posvetovalnico za delo, 1926–41 pa urad Okrajnega cestnega odbora. Med 1924 in 1941 (razen 1931–35) je bil član marib. občinskega sveta. Po zasedbi Maribora 1941 je bil zaprt v Meljski vojašnici in z vso družino izseljen v Srbijo. Po vrnitvi 1945 v Maribor je prevzel vodstvo mestnega in okrožnega avtobusnega prometa, od 1947 v Ljubljani organizacijo cestnoprometnih enot. Od 1950 se je posvečal znanstvenemu delu, od 1952 kot občasni, od 1959 kot stalni zunanji strokovni sodelavec Inštituta za slovenski jezik pri SAZU. - Že kot gimnazijec je izdajal dijaški list Vrtnice (1912–13), Moč, Nove strune, med dijaštvom organiziral protialkoholno delo, si prizadeval za ožje stike s hrvaškimi dijaki in visokošolci. L. 1918 je uredil slov. del hrv. almanaha Luč (tu pisal o Breznikovi slovnici iz 1916), 1919 nekaj časa urejal Našo moč, 1920 Mladost (5 številk), v Mariboru pa 1920–27 Prosvetno knjižnico in Naš dom. V tem času je časopisu Slovenec poročal o predstavah v SNG Maribor. - Temeljito je raziskal nastanek in razvoj slov. koledarstva (Razstava ob 400-letnici slov. koledarja, 28. jun.–20. jul. 1957 v NUK). Sodeloval s članki o čebelah (SČ 1952, 130 sl.; 1953–5); o slovarskih vprašanjih (SR 1954, 304–31; JiS 1964, 68–72); o etnografskih zanimivostih (SE 1954, 35–72; 1961, 59–66), saj je že kot deček in dijak zapisoval in zbiral ljudske pesmi in pravljice v domačem kraju. – Napisal je tudi obširno razpravo Staro božjepotništvo Slovencev v Porenju (RSAZU II, 1964).